Nemško gospodarstvo se ruši
Nemška industrijska proizvodnja je dosegla vrhunec novembra leta 2017 nato pa se je začel njen upad do ravni, ki je bila prvič zabeležena leta 2006. Končni udarec za nemško težko industrijo je bil prepoved uvoza poceni ruskega zemeljskega plina, kar je imelo za posledico rušenje temelja nemške industrije. In medtem, ko se Združene države Amerike vse bolj odmikajo od Evrope, Kitajska ni več nenasiten kupec nemškega blaga temveč postaja resen tekmec. Čedalje manjša industrijska konkurenčnost grozi, da bo Nemčijo pahnilo v padajočo spiralo. Michelinn, francoski proizvajalec pnevmatik bo do konca leta 2025 zaprl dve svoji nemški tovarni in zmanjšal število v tretji, kar bo prizadelo več kot 1500 delavcev. Njegov ameriški tekmec Goodyear ima podobne načrte za dva proizvodna objekta v Nemčiji. Težava je seveda v nekonkurenčnih cenah. Da se domačemu trgu odpovedujejo tudi največja nemška podjetja je lep primer kemični velikan BASF. Ta je z nenehnim tokom inovacij, več kot 150 let predstavljal steber nemškega gospodarstva in pripomogel k temu, da je oznaki »Made in Germany« zavidal ves svet. Tokrat bo njegov projekt v najsodobnejši kompleks, ki naj bi predstavljal zlati standard za trajnostno proizvodnjo, postavljen na Kitajskem. Ker je cena zemeljskega plina še vedno približno trikrat višje kot je bila pred krizo, podjetje BASF, ki je leta 2021 porabila toliko zemeljskega plina kot vsa Švica, enostavno ni imelo druge izbire. Povrhu vsega je tudi Volkswagen, ki je desetletja prevladoval na kitajskem avtomobilskem trgu, v prvem četrtletju izgubil svojo krono kot največji proizvajalec avtomobilov v državi. Tako, z izjemo proizvajalca programske opreme SAP, nemški tehnološki sektor v bistvu ne obstaja. In še nekaj. V desetletju, ki prihaja bo delovno sposobno prebivalstvo premajhno, da bi gospodarstvo delovalo vsaj tako kot danes.
Nazaj